Zavarovalno varčevalne kombinacije

Pristop k različnim načinom varčevanja za pokojnino

Kdor je v preteklosti želel zaščititi svoje najbližje za primer smrti in obenem še dolgoročno obročno varčevati, je imel na voljo le eno možnost: klasično življenjsko zavarovanje za primer smrti in doživetja. Pri tem zavarovanec plačuje zavarovalnici premijo, katere del pokriva rizik smrti, večina preostanka pa se uporabi za varčevanje. Zavarovalnica ta varčevalna sredstva plemeniti po lastni presoji, seveda v skladu z zakonskimi omejitvami, ki so povsod po svetu relativno stroge. Ker se v primeru uspešnega nalaganja sredstev med trajanjem zavarovalne dobe (najpogosteje med 10 in 25 let) zavarovancem sproti pripisuje del ustvarjenega dobička, ta tip v anglosaksonskem svetu imenujejo “with profits”. Ko je dobiček enkrat pripisan, ga zavarovancu ni mogoče več odvzeti. Gre za pogodbo, pri katerem zavarovalnica jamči višino zavarovalne vsote ves čas trajanja zavarovanja, ob doživetju (če ne pride do smrtnega primera) pa izplača v začetku dogovorjeno vsoto, povečano za pripisane dobičke. Minimalni donos pri takem varčevanju je torej zajamčen. Navzgor donos ni omejen, v praksi pa je relativno skromen. Klasično življenjsko zavarovanje z varčevalno komponento, kot ga ponuja večina slovenskih zavarovalnic, je danes pri nas daleč najpogostejši tip kombinacije zavarovanja z varčevanjem.

V osemdesetih in devetdesetih letih, ko je prihajalo do velikih rasti delnic na svetovnih borzah, pa se je predvsem na razvitejših zahodnih trgih med prebivalstvom krepilo povpraševanje po zavarovanju, kjer bi bilo možno dosegati višje dobičke na varčevalnem delu. Tako se je uveljavilo življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem, kjer z varčevalnim delom ne upravlja neposredno zavarovalnica, ampak ga v imenu zavarovanca običajno naloži v enega ali več vzajemnih ali indeksnih skladov, za katere se zavarovanec odloči ob sklepanju police.

V svetu obstaja množica različic tega “variabilnega” zavarovanja, ki se pojavljajo pod raznimi komercialnimi imeni (“fond polica”, variable life insurance, unit-linked life insurance). Pri tem načinu torej zavarovalnica vnaprej ne jamči višine privarčevanih sredstev ob doživetju, pač pa je izplačilo odvisno od tega, kako se je gibala vrednost izbranih skladov. Končno izplačilo je lahko večje od tistega, ki bi ga dobila oseba pri ekvivalentnem klasičnem življenjskem zavarovanju, lahko pa je tudi manjše, točen znesek je znan šele ob izteku zavarovanja. Donos torej ni omejen niti navzgor niti navzdol in to tveganje glede višine izplačila nosi zavarovanec. Zavarovanje z naložbenim tveganjem sedaj novi zakon o zavarovalništvu omogoča tudi v Sloveniji.

Obstaja pa tudi tretja možnost, ki je posebej popularna v ZDA, kjer si na tržišču ostro konkurira več tisoč zavarovalnic in drugih finančnih družb, ki ponujajo razne investicijsko-varčevalne produkte. Zavarovanec lahko posebej sklene življenjsko zavarovanje samo za primer smrti (»riziko« zavarovanje, terminsko zavarovanje, term insurance) in ločeno od tega sam varčuje. Če pride do smrti zavarovanca, zavarovalnica zagotavlja izplačilo dogovorjene zavarovalne vsote upravičencu, ob doživetju (izteku zavarovanja) pa zavarovancu ne izplača nič, podobno kot npr. pri avtomobilskem kasko zavarovanju. Premija torej krije samo rizik smrti in varčevalnega dela sploh ne vključuje. Zato je, kljub temu, da zagotavlja enako zaščito za primer smrti, neprimerno cenejša od premije pri klasičnem žživljenju pri istih ostalih pogojih (starost in spol zavarovanca, zavarovalna doba itd). V ZDA lahko npr. 40-letni povprečno zdrav moški, nekadilec, sklene 10-letno terminsko zavarovanje z zavarovalno vsoto 100.000 dolarjev žže za manj kot 12 dolarjev mesečne premije (vir: izračuni na http://www.budgetlife.com). Pri tej kombinaciji mora oseba za varčevanje poskrbeti sama, popolnoma neodvisno od zavarovalnega dela. Če se odloči za vlaganje v vzajemne sklade, seveda tudi v tem primeru ni vnaprej zagotovljene višine sredstev ob koncu varčevanja.
V Sloveniji so terminska zavarovanja še zelo redka, varčevalcev v vzajemnih skladih pa je preko 15.000.

Zgoraj naštete zavarovalno-varčevalne kombinacije imajo seveda prednosti in slabosti. Nekaj lastnosti je primerjalno predstavljenih v spodnji tabeli.

Če povzamemo: bistvena prednost klasičnega življenjskega zavarovanja pred variantama B in C je zagotovljena minimalna višina izplačila ob doživetju. Po drugi strani je lahko prednost variant B in C potencialno višji donos na varčevalnem delu (v primeru ugodnih gibanj vrednosti skladov) od tistega pri klasičnem življenjskem zavarovanju. Prednost fond police pred varianto C je možnost zastave zavarovalne police. Glavna prednost variante C pred ostalima pa je najnižji strošek za zavarovanca: pri tej varianti bo za varčevanje namenjen odstotkovno največji del vsakokratnega zavarovančevega vplačila.

Izbira na tem področju torej ni več tako skromna, kot je bila še pred nekaj leti. V vsakem primeru je pri izbiranju zavarovalno-varčevalnega produkta ali kombinacije dveh ločenih produktov koristno poznati možnosti, ki so na voljo na tržišču, ter primerjati do podrobnosti, kaj nam nudijo in koliko nas to stane. Pri življenjskih zavarovanjih to na žalost ni niti najmanj preprosto.